Kakšno leto nazaj me je prijateljica povabila na rojstni dan. Problem je bil ta, da je praznovala res zelo pozno zvečer in pa da je praznovala nekje na prostem sredi ničesar. Seveda sem se tega rojstnega dne zelo veselila, saj že dolgo časa nisem šla nekam ven. Ravno zato sem bila zelo vesela, da me je povabila in komaj sem čakala, da grem tja.
Ko sva s fantom parkirala avto je nastal prvi problem. Bila sva v popolni temi sredi ničesar in nisva niti malo vedela, v kateri smeri je zabava. Nisem niti vedela, kam stopam in zato sem hitro poklicala prijateljico, da me je vsaj malo usmerila v smer, v kateri je. Ko mi je prijateljica povedala, kam moram iti sem seveda. Še vedno se soočala s tem problemom, da sem bila v popolni temi. Na srečo sem imela v avtu svetilke. Res nisem vedela, zakaj sem imela svetilke v avtu, saj sem vedno mislila, da mi nikoli ne bodo prišle prav. Očitno sem se motila, saj so mi tokrat svetilke res rešile celotno situacijo.
Svetilke sem vzela ven iz avta ter sem dala eno mojemu fantu in eno sem obdržala jaz. Tako sva si lepo začela svetiti proti tlom, kjer so lahko videla kje hodiva in hkrati sva si svetila gor zato, da sva videla kam morava iti. Samo na tak način sva lahko prišla do tiste zabave, o kateri je govorila moja prijateljica.
Na zabavi smo se seveda imeli zelo dobro, saj smo bili sredi ničesar, tako, da nam nihče ni moral težiti glede glasbe ali hrupa. Ravno, zato se je prijateljica tudi odločila, da bo praznovala tam, kjer je, saj ni želela imeti nobenih problemov. Seveda sem bila zelo vesela zanjo in hkrati sem bila zelo ponosna. Sama nase, da sem nekako obdržala tiste svetilke v avtu, ker drugače ne vem, kako bi prišla do te zabave. Bila bi prisiljena poklicati prijateljico, da me pride iskat, saj bi rekla, da nimam pojma, kje sem.