Juhej. Pomlad je tu. Moj najlepši mesec. Rožice cvetijo, drevje zeleni, melanin v moji koži srka sončne žarke, obožujem to svežino, to prelepo in čudovito naravo.
Že ob prvih toplih dneh se s kolegico vsaj dvakrat na teden odpraviva v sosednjo Italijo, kjer se zapeljeva do Devina, da bi sprožile melanin na toplem soncu. To je prekrasno majhno obmorsko mestece, ki ni preveliko in ima čisto malo pristanišče. Tam je mali košček zemlje oziroma kamniti del, kjer se največkrat sončimo. Kar nekaj se nas nabere že aprila, včasih srečamo tudi katerega znanca ali soseda, saj je ta delček zemlje res čudovit, miren in primeren za sproščanje. Osebno se rada sončim zato, ker mi je všeč porjavela koža. Na žalost pa moja koža ne vsebuje veliko melanina, zato nisem nikoli črna ali vsaj lepo rjava. Paziti morem tudi, da se ne sončim, ko je sonce najbolj močno in da uporabljam dovolj močen zaščitni faktor kreme, saj me sonce rado opeče. Ja to imajo prednost tisti, ki imajo melanin bolj prisoten oziroma imajo več zaščitnega pigmenta. Zato imamo čisto dovolj časa, če se proti morju odpraviva po končani službi. Večinoma je to okrog 16h, pa najlepše je ostati do sončnega zahoda, če nam čas dopušča. Vmes malo poklepetamo, preberemo kakšno dobro knjigo in čas kar beži. Kar naenkrat je večer in se morava s prijateljico vrniti domov, da se pripraviva za naslednji dan.
To si lahko privoščiva, ker sva še mladi in nimava družine. In priznam, da prav paše. Ne predstavljam si, kakšna sprostitev bi bila, če bi okoli mene letal otrok in bi morala neprestano skakati za njim in gledati kaj dela. Občudujem mamice, ki se pridejo sončit s tako malimi otroki. Jaz sem hvaležna, da lahko melanin deluje, medtem ko sproščeno ležim na plaži. Otroci pa še pridejo enkrat v prihodnosti in mogoče bom tudi jaz takrat že drugače gledala na svet.…