Nisem se mogla spomniti, kje sem pozabila svoja nova sončna očala in niti nimam časa, da bi to preverjala. Mudi se mi na večerjo s starši, ker sta ravno v mestu. Živita na čisto drugem koncu, in ker sta bila ravno danes na izletu, sta se odločila, da me povabita na večerjo v njuno najljubšo restavracijo tukaj.
Ni mi preostalo drugega, kot da vzamem svoja stara očala in se opravim v mesto. Jutri bom imela več časa in bom lažje naredila iskalno akacijo, v upanju, da najdem očala. Res sem jih komaj nekaj mesece nazaj kupila in jih res ne bi rada izgubila, ampak se moram morda tudi sprijazniti s tem, da je to možno.
Ko sem prispela v restavracijo sta bila moja starša že tam in sta ravno gledala meni. Jaz sem seveda zamujala onadva sta bila pa zelo lačna. Razumljivo saj sta bila cel dan naokoli. Jaz sem ne dolgo nazaj imela manjšo malico in nisem bila tako lačna kakor onadva. Ko sem prisedla, sta bila že čisto odločena kaj si bosta naročil in samo še mene sta čakala. Odločila sem sončna očala ter naročila vodo, ter prosila za meni.
Bolj, ko sem gledala po meniju manj, mi je bilo jasno, kaj bi si naročila. Če bi imeli zrezek v otroški porciji, bi zagotovo to naročila, vendar to menda lahko naročajo le otroci. Res mi ni všeč to pravilo, ker bi lahko imela vsaj polovične porcije za takšne, ki niso zelo lačni. Naročila sem s solato s piščancem, ker več od tega zagotovo ne bi mogla pojesti. Malica vseeno ni bila tako majhna, kot sem mislila, da je bila.