Zima je bila letos še posebej ostra. Vsak dan je naletaval sneg, prekrival strehe, dvorišča in ulice, dokler ni celotna vas delovala kot prizor iz zimske pravljice. Toda za lepo zime se je skrivala tudi nevarnost.
Debele snežne odeje na strehah so grozile, da se bodo vsak trenutek vsule na nič hudega sluteče mimoidoče. Še dobro, da imamo v vasi krovca, ki je to vedel in je še pred zimo na svojo streho postavil kvaliteten snegobran. Ja, kovačeva kobila je vedno bosa, pravi stari slovenski pregovor. On pa je na to rekel le boljše preventiva kot kurativa. Ko je zima začela kazati svojo moč, je videl, da je bila njegova odločitev upravičena.
Snežne plohe so se vrstile ena za drugo in krovec v vasi je imel polne roke dela s popravljanjem poškodb na strehah. Sosed, ki ni verjel, da je lahko snegobran uporaben, je nekega jutra ugotovil, da je težak snežni plaz s strehe odtrgal žleb in ga zalučal naravnost na njegov nov parkiran avto. Zaskrbljen je stopil do krovca in se pozanimal kako snegobran deluje. Krovec se je nasmehnil in mu prijazno razločil, da snegobran preprečuje, da bi sneg naenkrat zdrsnil s strehe. Namesto tega omogoča, da se postopoma tali in enakomerno pada s strehe. Tako ni nenadnih plazov, ki bi lahko poškodovali ljudi in stvari.
V naslednjih dne so vremenoslovci napovedali otoplitev. Ko so se temperature dvignile, so strehe po vasi začele spuščati snežne plazove, ki so z glasnimi zamolklimi glasovi treskali ob tla. Slišati je bilo grozno, to bobnenje padajočega snega, sploh ponoči, ko je bilo vse mirno in tiho. Le nekaj hiš s krovčevo vred so imele na strehi nameščen snegobran. Tudi sosed, ki mu je uničilo avto, je spomladi renoviral streho in namestil snegobrane. Njegovemu zgledu so sledile še preostale hiše v vasi. Previdnost je mati modrosti, tako pravijo.